Pojdi na vsebino

Post

Iz Wikinavedka, proste zbirke navedkov in pregovorov

Post, prostovoljna začasna ali trajna odpoved nečemu dobremu ali slabemu.

[uredi]
  • Skoraj vse telesne moči se na starčkih spremene, samo modrost raste; vse drugo pojema: post, bedenje, tekanje sem in tja, sprejemanje tujcev, skrb za ubožce, stanovitnost v molitvi, obiskovanje bolnikov, ročno delo, da si prislužiš sredstva za miloščino; da ne bom na dolgo govoril: vse, kar opravlja telo, se skrči, ko se telo stre. (iz Pisma Nepotianu 52,3, iz leta 394)[1]
  • Post ni popolna krepost, marveč šele podlaga drugim krepostim. (iz Pisma Demetriadi 130,11)[2]
  • Sestre naj se vedno postijo. Na božič pa, na katerikoli že dan je, naj bo dovoljeno jesti dvakrat. Mladim, slabotnim in zunanjim sestram naj opatinja po uvidevnosti dobrotno daje spregled. V času očitne potrebe pa se sestre sploh niso dolžne telesno postiti. (Klara Asiška v vodilu klarisam)[3]
  • »Zakaj se postimo, ti pa tega ne vidiš, pokorimo svojo dušo, ti pa tega ne veš?« Glejte, na dan svojega posta opravljate svoj posel in priganjate vse svoje delavce. Glejte, postite se tako, da se pravdate in prepirate, da se bijete z zlobno pestjo. Ne postite se, kakor je treba na dan, ko naj bi se slišal vaš glas na višavi. Mar je takšen post, ki sem ga izbral, dan, ko človek pokori svojo dušo? Da pripogibaš svojo glavo kakor loček in ležiš na raševniku in pepelu? Mar boš to razglašal za post in za dan, ki je Gospodu po volji? Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom? Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo te bo zbiralo. Tedaj boš klical in Gospod bo odgovoril, stokal boš in bo rekel: »Tukaj sem!« (Iz 58,3-9)
  • Jona je začel hoditi po mestu, en dan hoda; klical je in pravil: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« Ninivljani so verovali Bogu, oklicali so post in se oblekli v raševino, od največjega do najmanjšega. Ko je beseda o tem prispela do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, odložil svoj plašč, se ogrnil z raševnikom in sédel na pepel. Dal je razglasiti po Ninivah in rekel, na ukaz kralja in njegovih velikašev je rekel: »Ljudje in živina, govedo in drobnica naj ničesar ne okusijo, naj se ne pasejo in naj ne pijejo vode! Ljudje in živina naj se ogrnejo z raševino in naj z vso močjo kličejo k Bogu, vsakdo naj se obrne od svoje slabe poti in od nasilja, ki je v njegovih rokah! Kdo ve, morda se Bog obrne in kesa, se obrne od svoje srdite jeze, da ne poginemo.« Bog je videl njihova dela, kako so se obrnili od svoje slabe poti; in Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil. (Jon 3,4-10)
  • Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil. (Mt 6,16-18)
  • Spokorni dnevi in časi za vso Cerkev so vsi petki v vsem letu in postni čas.[4]
  • Zdržek od mesnih in drugih jedi v skladu s predpisi škofovske konference naj se ohranja vse petke v letu, razen če je kdaj ta dan slovesni praznik; zdržek in post pa na pepelnico in veliki petek.[5]
  • Postava o zdržku veže vse, ki so spolnili štirinajsto leto; postava o postu pa zavezuje vse polnoletne [nad osemnajst let] do začetega šestdesetega leta. Pastoralni delavci in starši pa naj poskrbijo, da se bodo tudi tisti, ki jih zaradi premajhne starosti še ne veže postava o postu in zdržku, poučili o pravem pomenu spokornosti.[6]

Viri

[uredi]
  1. Rafko Valenčič, Sveti Hieronim – mož s Krasa, Družina, Ljubljana 2007, stran 42 (COBISS).
  2. Prav tam, stran 46.
  3. sveta Klara Asiška, Vodilo III, 8–11; v: sveti Frančišek Asiški, sveta Klara, Vodilo in življenje, Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 1998, strani 163–146.
  4. Zakonik cerkvenega prava, Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, Ljubljana 1983, kanon 1250 (COBISS).
  5. Prav tam, kanon 1251.
  6. Prav tam, kanon 1252.