Kilikija
 | Ta članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. |
Kilikija (grško: Κιλικία; armensko: Կիլիկիա), zgodovinska pokrajina ob sredozemski obali Male Azije
Etimologija
Kilikija je dobila ime po njenem mitološkem ustanovitelju Kiliksu, čeprav se je zgodovinski ustanovitelj dinastije in vladar Kilikije Pedias imenoval Mopsus. Mopsus se v feničanskih virih pojavlja kot Mpš, ustanovitelj Mopsuestije in zaščitnik bližnjega preročišča.
Geografija
Kilikija je ležala ob sredozemski obali od Pamfilije na zahodu do gorovja Amanus (Gavur dağı) na vzhodu, ki jo je ločevalo od Sirije. Na severu jo je visoko gorovje Taurus ločevalo od osrednje maloazijske visoke planote Anatolije. V gorovju je proti severu en sam ozek prehod, tako imenovana Kilikijska vrata.
Kilikija se geografsko deli na Kilikijo Traheo in Kilikijo Pedias.
Kilikija Traheja ali "robata ali neprijazna Kilikija" (grško: Κιλικία Τραχεία; asirsko Khilakku ali Khilikku, ki se prevaja tudi kot Hilakku ali Hilikk), je razčlenjena pokrajina na južnih pobočjih Taurusa, ki se pogosto končujejo z ozkimi polotoki in rtiči in majhnimi zaščitenimi zalivi. V klasičnem obdobju so bili zalivi dobra zavetišča za pirate, v srednjem veku pa so jih ravno zaradi tega zasedli genovski in beneški trgovci. Pokrajino je namakala reka Kalikadnus. Poraščena je bila z gozdovi, ki so bili vir lesa za Fenicijo in Egipt. Večjih mest v pokrajini ni bilo.
Cilicia Pedias ali "ravna Kilikija" (grško: Κιλικία Πεδιάς; asirsko: Kue) je ležala na vzhodu in je obsegala južna pobočja Taurusa in obsežno obalno ravnino z bogato zemljo, kjer danes gojijo bombaž, grozdje, oljke in pomaranče. Pokrajina je bogata z vodo, saj po njej tečejo velike reke Kidnus (Tarsus Çay), Sarus (Seyhan), Piramus (Jihun) in mnogo manjših, ki s seboj prinašajo obilo blata. Reka Sarus se danes izliva v morje južno od Tarza, včasih pa se je izlivala v reko Piramus in se skupaj z njo izlivala v morje zahodno od Karataša. Čez bogato ravnino Iss je tekla široka cesta, ki je povezovovala vzhod in zahod. Ob cesti so bila mesta Tarz (Tarsus) na reki Kidnus, Adana na reki Sarus in Mopsuestija (Missis) na reki Piramus.
Zgodnja zgodovina
Kilikija je bila naseljena že v mlajši kameni dobi.
Prvi pisni dokumenti, ki omenjajo Kilikijce, so asirski napisi iz zgodnjega 1. tisočletja pr. n. št. Asirci jih imenujejo Khilikku in o njih pravijo, da so ena od štirih največjih sil v zahodni Aziji. V zgodnjem hetitskem obdobju v 2. tisočletju pr. n. št. so bili znani kot Kizzuwatna.
V Perzijskem cesarstvu je bila Kilikija na videz samostojna in so ji vladali domači tributarni kralji, v resnici pa je bila vključena v četrto satrapijo. Ksenofon je o njej zapisal, da ji vlada kraljica, Kir Mlajši pa da na svojem vojnem pohodu ni naletel na noben odpor.
Perzijska kraljeva cesta
Še pred Kirovo osvojitvijo Kilikije je iz Anatolije preko Kilikije proti vzhodu vodila široka cesta. Z anatolske planote se je najprej skozi ozek gorski prehod Kilikijska vrata prebila čez gorovje Taurus in se vzhodno od Piramusa čez nizko hribovje spustila do ravnice Iss, znane po bitki med Aleksandrom Velikim in Darejem II. leta 333 pr. n. št. Na ravnici se je cesta razcepila. Južni krak ceste je šel skozi Sirijska vrata do Aleksandrette, od tam pa čez prelaz Beilan na gorovju Amanus v Antiohijo. Drugi krak ceste je šel proti severu čez gorski prelaz Amanska vrata čez gorovje Amanus in prelaz Bagče v severno Sirijo in dolino Evfrata. Za prelaz Bagče Aleksander Veliki, izgleda, ni vedel, poznal pa ga Darej, ki je prav čezenj peljal svojo vojsko v bitko pri Issu. Oba prelaza sta lahko prehodna, zato je bila Kilikija Pedias geografsko in politično bolj povezana s Sirijo kot z Malo Azijo.
Obdobje Grkov in Rimljanov
Aleksander Veliki je leta 333 pr. n. št. s severa skozi Kilikijska vrata brez težav vdrl v Kilikijo. To bi lahko pomenilo, da pomembnega gorskega prelaza niso nadzorovali Perzijci, pač pa lokalni vazali, ki so se bili vedno pripravljeni obrniti proti svojemu vladarju.
Po Aleksandrovi smrti je bila Kilikija dolgo let bojišče rivalskih grških maršalov in kraljev, dokler ni nazadnje postala gospostvo Ptolemejev iz Egipta. Čisto nazadnje so ji vladali Selevkidi, ki pa so obvladovali samo njeno vzhodno polovico.
Cilicia Trachea je postala gnezdo piratov, ki jih je šele leta 67 pr. n. št. pokoril Pompej po bitki pri Korakesionu (današnja Alanya). Tarz je postal glavno mesto rimske province Kilikije.
Cilicia Pedias je postala rimsko ozemlje že leta 103 pr. n. št., vse ostalo ozemlje pa ji je priključil Pompej leta 64 pr. n. št. Nekaj časa je bila v Kilikjo vključena tudi Frigija. Leta 47 pr. n. št. je Julij Cezar Kilikijo reorganiziral in okrog leta 27 pr. n. št. je postala del province Sirija-Kilikija-Fenicija. Zahodni del province je ostal še nekaj časa samostojen in so mu vladali domači kralji ali duhovniki, na vzhodu pa je bilo majhno kraljestvo s kraljem Tarkondimotom. Obe kraljestvi je leta 74 Vespazian združil v provinco Kilikijo, ki je bila tako pomemna, da ji je vladal prokonzul.
V tetrarhiji cesarja Dioklecijana okrog leta 297 je Kilikiji vladal Consularis. Skupaj z Isaurijo, Sirijo, Mezopotamijo, Egiptom in Libijo je tvorila Vzhodno diocezo - Diocesis Orientis. V 3. stoletju sta se afriški provinci Libija in Egipt odcepili in ustanovili svojo diocezo Egipt.
V 7. stoletju so v Kilikijo vdrli muslianski Arabci in ji vladali vse do leta 965, ko jo je ponovno osvojil bizantinski cesar Nikefor II.
Kilikija je v rimskih časih proizvajala in izvažala tkanino iz kozjih dlak, imenovano cilicium, iz katere so izdelovali šotore, znana pa je tudi po tem, da je bil v Tarzu rojen sv. Pavel, pisec 13 od 27 tekstov Nove zaveze.
Armensko kraljestvo Kilikija
V času križarskih vojn je bilo na tem ozemlju Armensko kraljestvo Kilikija. Vdoru Turkov Seldžukov v Armenijo je sledil množičen beg Armencev proti jugu in leta 1080 je Ruben, sorodnik zadnjega kralja Anija, v osrčju kilikijskega dela Taurusa ustanovil majhno kneževino, ki se je postopoma širila v kraljestvo Mala Armenija (Armenia Minor). Kraljestvo je bilo krščansko, obkroženo z muslimanskimi državami in v sovražnih odnosih z Bizantinci, ki so krepko podpirali križarje. Trgovalo je predvsem z italijanskimi mestnimi državami in se za svoj obstoj borilo kakšnih tri sto let.
Gosdantin (1095-1100) je križarjem pomagal na njihovem pohodu proti Antiohiji, zato so ga povzdignili v viteza in vojvodo. Toros I. (1100-1123) se je skupaj s krščanskimi plemiči iz Sirije uspešno vojskoval z Bizantinci in Seldžuki. Levond II. (Leon Veliki, 1187-1219) je kraljestvo razširil preko gorovja Taurus in ustanovi glavno mesti Sis. Tudi on je podpiral križarje in nadškof iz Mainza ga je zato kronal za kralja. Poročil se je z nevesto iz hiše ciprskih Lusinjanov.
Haiton I. (1226-1270) je sklenil zavezništvo z Mongoli, ki v tistem času še niso prestopili v islam in so branili Armence pred mameluki iz Egipta. Po smrti Levonda V. leta 1342, so za kralja Gosdantina IV. okronali Ivana Lusinjanskega. Ivan in njegovi nasledniki so se Armencem kmalu odtujili, ker so jih poskušali podrediti rimski katoliški cerkvi in so vse pomembne položaje v državi podelili katoličanom. Kraljestvo je zaradi notranjih sporov propadalo in leta 1375 postalo lahek plen egiptovskih mamelukov.
Kilikijo Trahejo so v 15. stoletju zasedli Otomani, Kilikija Pedias pa je ostala neodvisna do leta 1515.
Otomansko cesarstvo
Kilikija je bila del Otomanskega cesarstva od 15. stoletja do 1. januara 1919, ko so jo zasedli Francozi. Z mirovno pogodbo v Sèvresu (1920) so jo priključili Francoski Siriji, Turki pa so v vojni za neodvisnost to preprečili. Francozi so ostali v Kilikiji samo nekaj mesecev, dokler ni bila 9. marca 1921 s Turškim narodnim gibanjem podpisana Kilikijska mirovna pogodba, s katero so Kilikijo vrnili Turčiji. Republika Turčija
Po francosko-turški vojni in kasnejših bitkah v turški vojni za neodvisnost je Kilikija s pogodbo v Lausanni leta 1921 postala del Republike Turčije. Danes je razdeljena na tri province: Mersin, Adana in Osmanye.
Mitološka Kilikija
V grški mitologiji je omenjena še ena Kilikija – majhna pokrajina jugo zahodno od Troada v severo zahodni Mali Aziji v zalivu Adramyttium. Povezave med to trojansko pokrajino in sredozemsko Kilikijo so skrajno nejasne, če so sploh bile. Trojansko Kilikijo omenjata Homer v Iliadi in Strabo v Geografiji, oba pa omenjata še nekaj drugih, zelo nejsanih krajev, na primer Tebe, Lyrnessus in Chryse. Tebe naj bi bile pod goro Placus (Homer jih imenuje "Tebe pod Placusom"), kar bi lahko bilo na južnih pobočjih gore Ida, ostali opisi pa so popolnoma nejasni. Po eni od legend je mesto Tebe ustanovil Heraklej, in so bile rojstni kraj Hektorjeve žene Andromahe, kasneje pa so ga zasedli Kilikijci. Tebe, Lyrnessus in Chryse je med Trojansko vojno napadel in oplenil Ahil.
Viri
- Akpinar, E. 2004. “Hellenistic and Roman Settlement Patterns in the Plain of Issus and the Westerly Slopes of the Amanus Range”. Ankara: Bilkent University.
- Mellink, M.J. 1991. Anatolian Contacts with Chalcolithic Cyprus
- Bulletin of the American Schools of Oriental Research, No. 282/283, Symposium: Chalcolithic Cyprus. pp. 167-175.
- Pilhofer, Susanne 2006. Romanisierung in Kilikien? Das Zeugnis der Inschriften (Quellen und Forschungen zur Antiken Welt 46). München: Herbert Utz Verlag.
- Yuri Babayan – Cilicia