Kilikija: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

Znotrajvrstično

Trenutna redakcija s časom 11:46, 1. oktober 2023

Kilikija na zemljevidu Rimskega imperija okrog leta 125.

Kilikija (starogrško Κιλικία, armensko Կիլիկիա, turško Kilikya), današnja Çukurova, je bila antična pokrajina in upravna enota Rimskega cesarstva na jugovzhodni sredozemski obali Male Azije severno od Cipra. Ime je dobila po svojem mitološkem ustanovitelju Kiliksu.

Geografija

Pokrajina ob reki Seyhan severno od Tarza.

Kilikija je ležala ob sredozemski obali med Pamfilijo na zahodu in gorovjem Amanus na meji s Sirijo na vzhodu. Na severu jo je gorovje Taurus ločevalo od visoke planote Anatolije. Iz Kilikija je skozi gorovje Taurus proti severu en sam ozek prehod, imenovan Kilikijska vrata.

Kilikijo sestavljata dve pokrajini: gorata Kilikija Traheja (grško Κιλικία Τραχεία) in ravninska Kilikja Pedija (grško Κιλικία Πεδιάς).

Kilikija Traheja je razčlenjega pokrajina na zahodu Kilikije na južnih pobočjih Taurusa, ki se pogosto končujejo z ozkimi polotoki in rtiči in majhnimi, dobro zaščitenimi zalivi. Zalivi so bili dobra zavetišča za pirate, v srednjem veku pa so jih ravno zaradi tega zasedli genovski in beneški trgovci. V antiki je bila poraščena z obsežnimi gozdovi, ki so bili vir lesa za Fenicijo in Egipt. Večjih mest v pokrajini ni bilo.

Kilikija Pedija leži vzhodno od Kilikije Traheje na obsežni obalni ravnini južno od Taurusa. Pokrajina ima veliko rodovitne zemlje, na kateri danes gojijo bombaž, grozdje, oljke in pomaranče. Pokrajina je bogata z vodo, saj po njej tečejo kar tri velike reke (Tarsus Çay, Seyhan in Jihun) in mnogo manjših, ki s seboj prinašajo obilo rodovitnega blata.

Zgodovina

Zgodnja zgodovina

Kilikija je bila naseljena že v mlajši kameni dobi. Prvi pisni dokumenti, ki omenjajo Kilikijce, so asirski napisi iz zgodnjega 1. tisočletja pr. n. št.. Asirci so jih imenovali Kilikku in jih imeli za eno od štirih največjih sil v zahodni Aziji. Hetiti v 2. tisočletju pr. n. št. omenjajo njihovo kraljestvo Kizzuwatna, ki verjetno ni bilo del hetitske države. V Perzijskem cesarstvuje bila Kilikija na videz samostojna in so ji vladali domači tributarni kralji, v resnici pa je spadala v četrto satrapijo. Ksenofont Efeški (430―354 pr. n. št.) je o njej zapisal, da ji vlada kraljica, kar je morda ostanek matrilinearne družbe, Kir Mlajši pa je omenil, da na svojem vojnem pohodu v Kilikiji ni naletel na noben odpor.

Perzijsko cesarstvo

Preko Kilikije je že pred Kirovo osvojitvijo potekala trgovska cesta, ki je anatolsko planoto povezovala z vzhodom. Pot je vodila skozi Kilikijska vrata, edini gorski prelaz preko Taurusa, se spustila do Issa in se nato razcepila. Južni krak ceste je šel skozi Sirijska vrata do Aleksandrete in od tam preko prelaza Bejlan v Antiohijo. Severni krak ceste je šel čez gorska prelaza Amanska vrata in Bagče v severno Sirijo in dolino Evfrata. Oba prelaza sta lahko prehodna, zato je bila Kilikija geografsko in politično bolj povezana s Sirijo kot z Malo Azijo.

Obdobje Grkov in Rimljanov

Leta 333 pr. n. št. je s severa skozi Kilikijska vrata brez težav vdrl Aleksander Veliki, ker so gorski prelaz verjetno nadzirali lokalni vladarji, ki s Perzijci niso bili v najboljših odnosih. Po Aleksandrovi smrti (323 pr. n. št.) je bila Kilikija dolgo let bojišče rivalskih grških generalov in kraljev, dokler ni nazadnje postala posest Ptolemajcev iz Egipta. Kasneje je pripadla Selevkidom, ki so obvladovali samo njeno vzhodno polovico.

Kilikija Traheja je postala gnezdo piratov, ki jih je šele leta 67 pr. n. št. pokoril Pompej. Kilikijo Pedijo so Rimljani osvojili že leta 103 pr. n. št. in ustanovili rimsko provinco z glavnim mestom Tarz, ostalo ozemlje pa je provinci priključil Pompej leta 64 pr. n. št. Nekaj časa je v provinco spadala tudi Frigija.

Leta 47 pr. n. št. je Julij Cezar rimske province reorganiziral, zato je Kilikija okrog leta 27 pr. n. št. postala del province Sirija-Kilikija-Fenicija. Zahodni del province je ostal še nekaj časa samostojen in so mu vladali domači kralji ali duhovniki, na vzhodu pa je nastalo majhno kraljestvo s kraljem Tarkondimotom. Leta 74 je cesar Vespazijan obe kraljestvi združil v provinco Kilikijo, ki jo je upravljal prokonzul.

V tetrarhiji cesarja Dioklecijana okrog leta 297 je Kilikiji vladal konzul. Skupaj z Izavrijo, Sirijo, Mezopotamijo, Egiptom in Libijo je tvorila Vzhodno diocezo - Diocesis Orientis. V 3. stoletju sta se afriški provinci Libija in Egipt odcepili in tvorili posebno diocezo Egipt. V 7. stoletju so Kilikijo osvojili muslimanski Arabci in ji vladali vse do leta 965, ko jo je osvojil bizantinski cesar Nikefor II. Fokas.

Kilikija je v rimskih časih proizvajala in izvažala tkanino iz kozjih dlak, imenovano cilicium, iz katere so izdelovali šotore, znana pa je tudi po tem, da je bil v Tarzu rojen sveti Pavel, pisec trinajstih spisov Nove zaveze.

Armensko kraljestvo Kilikija

Glavni članek: Armensko kraljestvo Kilikija.

V času križarskih vojn je bilo na ozemlju Kilikije pomembno Armensko kraljestvo Kilikija , ki je nastalo po vdoru Turkov Seldžukov v Armenijo in množičnem begu armenskega prebivalstva proti jugu. Leta 1080 je Ruben, sorodnik zadnjega armenskega kralja Anija, v osrčju kilikijskega dela Taurusa ustanovil majhno kneževino, ki je postopoma zrasla v kraljestvo Mala Armenija (Armenia Minor). Kraljestvo je bilo krščansko, obkroženo z muslimanskimi državami. Armenci so bili v sovražnih odnosih tudi z Bizantinci in so zato podpirali križarje.

Kilikijski Kralj Konstantin (1095-1100) je križarjem pomagal na njihovem pohodu proti Antiohiji, zato so ga povzdignili v viteza in vojvodo. Toros I. (1100-1123) se je skupaj s krščanskimi plemiči iz Sirije uspešno vojskoval z Bizantinci in Seldžuki. Levond II. (Leon Veliki, 1187-1219) je kraljestvo razširil preko gorovja Taurus in ustanovi glavno mesti Sis. Tudi on je podpiral križarje, zato ga je nadškof iz Mainza kronal za kralja. Poročil se je z nevesto iz hiše ciprskih Lusinjanov.

Haiton I. (1226-1270) je sklenil zavezništvo z Mongoli, ki takrat še niso prestopili v islam in so branili Armence pred mameluki iz Egipta. Po smrti Leona V. leta 1342, so za kralja Konstantina IV. okronali Ivana Lusinjanskega s Cipra. Ivan in njegovi nasledniki so se Armencem kmalu odtujili, ker so jih poskušali spreobrniti v katoliško vero in so vse pomembne državne položaje podelili katolikom. Kraljestvo je zaradi notranjih sporov hitro propadalo in leta 1375 postalo lahek plen egiptovskih mamelukov.

Kilikijo Trahejo so v 15. stoletju zasedli Osmani, Kilikija Pedija pa je ostala neodvisna do leta 1515.

Osmansko cesarstvo

Kilikija je bila od 15. stoletja do 1. januarja 1919 del Osmanskega cesarstva, potem pa so je zasedli Francozi. Z mirovno pogodbo v Sèvresu (1920) so jo hoteli priključili Francoski Siriji, Turki pa so v vojni za neodvisnost to preprečili. Francozi so ostali v Kilikiji samo nekaj mesecev, dokler ni bila 9. marca 1921 s Turškim narodnim gibanjem podpisana Kilikijska mirovna pogodba, s katero so Kilikijo vrnili Turčiji.

Armensko prebivalstvo Kilikije so med Armenskim genocidom (1915-1917) praktično iztrebili.

Turška republika

Po francosko-turški vojni in kasnejši turški vojni za neodvisnost je Kilikija s pogodbo v Lausanni leta 1921 postala del Republike Turčije. Danes je razdeljena na tri province: Mersin, Adana in Osmanye.

Mitološka Kilikija

Grška mitologija omenja še eno Kilikijo, majhno pokrajino jugovzhodno od Trode v severozahodni Mali Aziji. Povezave med obama pokrajinama so skrajno nejasne, če so sploh bile. Trodsko Kilikijo omenjata Homer v Iliadi in Strabon v Geografiji. V Iliadi so omenjene tudi Tebe, Dardanija (Lyrnessus) in Hrise, ki jih je med trojansko vojno napadel in oplenil Ahil.

Viri

Akpinar, E. 2004. “Hellenistic and Roman Settlement Patterns in the Plain of Issus and the Westerly Slopes of the Amanus Range”. Ankara: Bilkent University.
Mellink, M.J. 1991. Anatolian Contacts with Chalcolithic Cyprus
Bulletin of the American Schools of Oriental Research, No. 282/283, Symposium: Chalcolithic Cyprus. pp. 167–175.
Pilhofer, Susanne 2006. Romanisierung in Kilikien? Das Zeugnis der Inschriften (Quellen und Forschungen zur Antiken Welt 46). München: Herbert Utz Verlag.
Yuri Babayan – Cilicia

@@ Vrstica 1: / Vrstica 1: @@
+[[Slika:Roman Empire - Cilicia (125 AD).svg|thumb|300px|Kilikija na zemljevidu Rimskega imperija okrog leta 125.]]
-{{slog}}
-'''Kilikija''' ([[grščina|grško:]] '''Κιλικία'''; [[armenščina|armensko:]] '''Կիլիկիա'''), zgodovinska pokrajina ob [[Sredozemsko morje|sredozemski obali]] [[Anatolija|Male Azije]]
+'''Kilikija''' ({{jezik-el2|Κιλικία}}, {{jezik-hy|Կիլիկիա}}, {{jezik-tr|Kilikya}}), današnja Çukurova, je bila [[antika|antična]] pokrajina in upravna enota [[Rimski imperij|Rimskega cesarstva]] na jugovzhodni [[Sredozemlje|sredozemski]] obali [[Anatolija|Male Azije]] severno od [[Ciper|Cipra]]. Ime je dobila po svojem mitološkem ustanovitelju Kiliksu.
-==Etimologija==
+== Geografija ==
-Kilikija je dobila ime po njenem mitološkem ustanovitelju [[Kiliks]]u, čeprav se je zgodovinski ustanovitelj dinastije in vladar Kilikije Pedias imenoval [[Mopsus]]. Mopsus se v [[Feničani|feničanskih virih]] pojavlja kot Mpš, ustanovitelj Mopsuestije in zaščitnik bližnjega preročišča.
+[[Slika:CatalanBaraji.JPG|250px|thumb|left|Pokrajina ob reki Seyhan severno od Tarza.]]
+Kilikija je ležala ob sredozemski obali med [[Pamfilija|Pamfilijo]] na zahodu in gorovjem Amanus na meji s [[Sirija|Sirijo]] na vzhodu. Na severu jo je gorovje [[Taurus]] ločevalo od visoke planote [[Anatolija|Anatolije]]. Iz Kilikija je skozi gorovje Taurus proti severu en sam ozek prehod, imenovan [[Kilikijska vrata]].
+Kilikijo sestavljata dve pokrajini: gorata Kilikija Traheja (grško Κιλικία Τραχεία) in ravninska Kilikja Pedija (grško Κιλικία Πεδιάς).
-==Geografija==
+'''Kilikija Traheja''' je razčlenjega pokrajina na zahodu Kilikije na južnih pobočjih Taurusa, ki se pogosto končujejo z ozkimi polotoki in rtiči in majhnimi, dobro zaščitenimi zalivi. Zalivi so bili dobra zavetišča za [[pirat]]e, v [[Srednji vek|srednjem veku]] pa so jih ravno zaradi tega zasedli [[Genova|genovski]] in [[Beneška republika|beneški]] trgovci. V antiki je bila poraščena z obsežnimi [[gozd]]ovi, ki so bili vir [[les]]a za [[Fenicija|Fenicijo]] in [[Egipt]]. Večjih mest v pokrajini ni bilo.
-Kilikija je ležala ob sredozemski obali od [[Pamfilija|Pamfilije]] na zahodu do gorovja Amanus (Gavur dağı) na vzhodu, ki jo je ločevalo od [[Sirija|Sirije]]. Na severu jo je visoko gorovje [[Taurus]] ločevalo od osrednje maloazijske visoke planote [[Anatolija|Anatolije]]. V gorovju je proti severu en sam ozek prehod, tako imenovana [[Kilikijska vrata]].
+'''Kilikija Pedija''' leži vzhodno od Kilikije Traheje na obsežni obalni ravnini južno od Taurusa. Pokrajina ima veliko rodovitne zemlje, na kateri danes gojijo [[bombaž]], [[grozdje]], [[oljka|oljke]] in [[pomaranče]]. Pokrajina je bogata z vodo, saj po njej tečejo kar tri velike reke (Tarsus Çay, Seyhan in Jihun) in mnogo manjših, ki s seboj prinašajo obilo rodovitnega blata.
-Kilikija se geografsko deli na '''Kilikijo Traheo''' in '''Kilikijo Pedias'''.
+== Zgodovina ==
-'''Kilikija Traheja''' ali  "robata ali neprijazna Kilikija" (grško: Κιλικία Τραχεία; asirsko Khilakku ali Khilikku, ki se prevaja tudi kot Hilakku ali Hilikk), je razčlenjena pokrajina na južnih pobočjih Taurusa, ki se pogosto končujejo z ozkimi polotoki in rtiči in majhnimi zaščitenimi zalivi. V klasičnem obdobju so bili zalivi dobra zavetišča za pirate, v srednjem veku pa so jih ravno zaradi tega zasedli genovski  in beneški trgovci. Pokrajino je namakala reka [[Kalikadnus]]. Poraščena je bila z gozdovi, ki so bili vir lesa za [[Fenicija|Fenicijo]] in [[Egipt]]. Večjih mest v pokrajini ni bilo.
+=== Zgodnja zgodovina ===
+Kilikija je bila naseljena že v mlajši [[Kamena doba|kameni dobi]]. Prvi pisni dokumenti, ki omenjajo Kilikijce, so [[Asirci|asirski]] napisi iz zgodnjega 1. tisočletja pr. n. št.. Asirci so jih imenovali Kilikku in jih imeli za eno od štirih največjih sil v zahodni [[Azija|Aziji]]. [[Hetiti]] v 2. tisočletju pr. n. št. omenjajo njihovo kraljestvo Kizzuwatna, ki verjetno ni bilo del hetitske države. V [[Perzijsko cesarstvo|Perzijskem cesarstvuje]] bila Kilikija na videz samostojna in so ji vladali domači tributarni [[kralj]]i, v resnici pa je spadala v četrto [[satrapija|satrapijo]]. [[Ksenofont Efeški]] (430―354 pr. n. št.) je o njej zapisal, da ji vlada kraljica, kar je morda ostanek matrilinearne družbe, [[Kir Mlajši]] pa je omenil, da na svojem vojnem pohodu v Kilikiji ni naletel na noben odpor.
+=== Perzijsko cesarstvo ===
-'''Cilicia Pedias''' ali "ravna Kilikija" (grško: Κιλικία Πεδιάς; asirsko: Kue) je ležala na vzhodu in je obsegala južna pobočja Taurusa in obsežno obalno ravnino z bogato zemljo, kjer danes gojijo [[bombaž]], [[grozdje]], [[oljke]] in [[pomaranče]]. Pokrajina je bogata z vodo, saj po njej tečejo velike reke [[Kidnus]] (Tarsus Çay), [[Sarus]] (Seyhan),  [[Piramus]] (Jihun) in mnogo manjših, ki s seboj prinašajo obilo blata. Reka Sarus se danes izliva v morje južno od [[Tarz]]a, včasih pa se je izlivala v reko Piramus in se skupaj z njo izlivala v morje zahodno od Karataša. Čez bogato ravnino Iss je tekla široka cesta, ki je povezovovala vzhod in zahod. Ob cesti so bila mesta [[Tarz]] (Tarsus) na reki Kidnus, [[Adana]] na reki Sarus in Mopsuestija (Missis) na reki Piramus.
+Preko Kilikije je že pred Kirovo osvojitvijo potekala trgovska cesta, ki je anatolsko planoto povezovala z vzhodom. Pot je vodila skozi Kilikijska vrata, edini gorski prelaz preko Taurusa, se spustila do Issa in se nato razcepila. Južni krak ceste je šel skozi Sirijska vrata do [[Aleksandreta|Aleksandrete]] in od tam preko prelaza Bejlan v [[Antiohija|Antiohijo]]. Severni krak ceste je šel čez gorska prelaza Amanska vrata in Bagče v severno [[Sirija|Sirijo]] in dolino [[Evfrat]]a. Oba prelaza sta lahko prehodna, zato je bila Kilikija geografsko in politično bolj povezana s Sirijo kot z Malo Azijo.
+=== Obdobje Grkov in Rimljanov ===
-==Zgodnja zgodovina==
+Leta [[333 pr. n. št.]] je s severa skozi Kilikijska vrata brez težav vdrl [[Aleksander Veliki]], ker so gorski prelaz verjetno nadzirali lokalni vladarji, ki s [[Perzijci]] niso bili v najboljših odnosih. Po Aleksandrovi smrti ([[323 pr. n. št.]]) je bila Kilikija dolgo let bojišče rivalskih grških [[general]]ov in [[kralj]]ev, dokler ni nazadnje postala posest [[Ptolemajska dinastija|Ptolemajcev]] iz [[Egipt]]a. Kasneje je pripadla [[Selevkidi|Selevkidom]], ki so obvladovali samo njeno vzhodno polovico.
+Kilikija Traheja je postala gnezdo piratov, ki jih je šele leta [[67 pr. n. št.]] pokoril [[Pompej]]. Kilikijo Pedijo so Rimljani osvojili že leta [[103 pr. n. št.]] in ustanovili [[Rimska provinca|rimsko provinco]] z glavnim mestom [[Tarz]], ostalo ozemlje pa je provinci priključil Pompej leta [[64 pr. n. št.]] Nekaj časa je v provinco spadala tudi [[Frigija]].
-Kilikija je bila naseljena že v mlajši kameni dobi.
+Leta [[47 pr. n. št.]] je [[Julij Cezar]] rimske province reorganiziral, zato je Kilikija okrog leta [[27 pr. n. št.]] postala del province Sirija-Kilikija-Fenicija. Zahodni del province je ostal še nekaj časa samostojen in so mu vladali domači kralji ali duhovniki, na vzhodu pa je nastalo majhno kraljestvo s kraljem Tarkondimotom. Leta [[74]] je cesar [[Vespazijan]] obe kraljestvi združil v provinco Kilikijo, ki jo je upravljal prokonzul.
-Prvi pisni dokumenti, ki omenjajo Kilikijce, so [[Asirci|asirski]] napisi iz zgodnjega [[1. tisočletje|1. tisočletja]] pr. n. št. Asirci jih imenujejo Khilikku in o njih pravijo, da so ena od štirih največjih sil v zahodni [[Azija|Aziji]]. V zgodnjem [[Hetiti|hetitskem]] obdobju v [[2. tisočletje|2. tisočletju]] pr. n. št. so bili znani kot [[Kizzuwatna]].
+V [[tetrarhija|tetrarhiji]] cesarja [[Dioklecijan]]a okrog leta [[297]] je Kilikiji vladal konzul. Skupaj z [[Izavrija|Izavrijo]], [[Sirija (rimska provinca)|Sirijo]], [[Mezopotamija (rimska provinca)|Mezopotamijo]], [[Egipt (rimska provinca)|Egiptom]] in [[Libija|Libijo]] je tvorila Vzhodno diocezo - ''Diocesis Orientis''. V 3. stoletju sta se afriški provinci Libija in Egipt odcepili in tvorili posebno diocezo Egipt. V 7. stoletju so Kilikijo osvojili [[islam|muslimanski]] [[Arabci]] in ji vladali vse do leta [[965]], ko jo je osvojil [[Bizantinsko cesarstvo|bizantinski]] cesar [[Nikefor II. Fokas]].
-V [[Perzijsko cesarstvo|Perzijskem cesarstvu]] je bila Kilikija na videz samostojna in so ji vladali domači tributarni kralji, v resnici pa je bila vključena v četrto satrapijo. [[Ksenofon]] je o njej zapisal, da ji vlada kraljica, [[Kir Mlajši]] pa da na svojem vojnem pohodu ni naletel na noben odpor.
+Kilikija je v rimskih časih proizvajala in izvažala [[tkanina|tkanino]] iz [[Koza|kozjih]] [[dlaka|dlak]], imenovano ''cilicium'', iz katere so izdelovali [[šotor]]e, znana pa je tudi po tem, da je bil v [[Tarz]]u rojen [[sveti Pavel]], pisec trinajstih spisov [[Nova zaveza|Nove zaveze]].
-==Perzijska kraljeva cesta==
+=== Armensko kraljestvo Kilikija ===
-Še pred Kirovo osvojitvijo Kilikije je iz Anatolije preko Kilikije proti vzhodu vodila široka cesta. Z anatolske planote se je najprej skozi ozek gorski prehod [[Kilikijska vrata]] prebila čez gorovje [[Taurus]] in se vzhodno od Piramusa čez nizko hribovje spustila do ravnice Iss, znane po bitki med [[Aleksander Veliki|Aleksandrom Velikim]] in [[Darej II.|Darejem II.]] leta [[333 pr. n. št.]] Na ravnici se je cesta razcepila. Južni krak ceste je šel skozi [[Sirijska vrata]] do [[Aleksandretta|Aleksandrette]], od tam pa čez prelaz Beilan na gorovju Amanus v [[Antiohija|Antiohijo]]. Drugi krak ceste je šel proti severu čez gorski prelaz [[Amanska vrata]] čez gorovje Amanus in prelaz Bagče v severno [[Sirija|Sirijo]] in dolino [[Evfrat]]a. Za prelaz Bagče Aleksander Veliki, izgleda, ni vedel, poznal pa ga Darej, ki je prav čezenj peljal svojo vojsko v [[bitka pri Issu|bitko pri Issu]]. Oba prelaza sta lahko prehodna, zato je bila Kilikija Pedias geografsko in politično bolj povezana s Sirijo kot z Malo Azijo.
+{{glavni|Armensko kraljestvo Kilikija}}
+[[Slika:Armenianmeds.gif|thumb||300px|Armensko kraljestvo Kilikija, 1199-1375.]]
+V času [[Križarske vojne|križarskih vojn]] je bilo na ozemlju Kilikije pomembno [[Armenci|Armensko kraljestvo Kilikija]] , ki je nastalo po vdoru [[Seldžuki|Turkov Seldžukov]] v Armenijo in množičnem begu armenskega prebivalstva proti jugu. Leta [[1080]] je Ruben, sorodnik zadnjega armenskega kralja Anija, v osrčju kilikijskega dela Taurusa ustanovil majhno [[kneževina|kneževino]], ki je postopoma zrasla v kraljestvo Mala Armenija (''Armenia Minor''). Kraljestvo je bilo [[krščanstvo|krščansko]], obkroženo z [[islam|muslimanskimi]] [[država]]mi. Armenci so bili v sovražnih odnosih tudi z Bizantinci in so zato podpirali [[križarji|križarje]].
-==Obdobje Grkov in Rimljanov==
+Kilikijski Kralj Konstantin ([[1095]]-[[1100]]) je križarjem pomagal na njihovem pohodu proti [[Antiohija|Antiohiji]], zato so ga povzdignili v [[vitez]]a in [[vojvoda|vojvodo]]. Toros I. ([[1100]]-[[1123]]) se je skupaj s krščanskimi plemiči iz Sirije uspešno vojskoval z Bizantinci in Seldžuki. Levond II. (Leon Veliki, [[1187]]-[[1219]]) je kraljestvo razširil preko gorovja Taurus in ustanovi glavno mesti Sis. Tudi on je podpiral križarje, zato ga je [[nadškof]] iz [[Mainz]]a kronal za kralja. Poročil se je z nevesto iz hiše ciprskih Lusinjanov.
-Aleksander Veliki je leta [[333 pr. n. št.]]  s severa skozi Kilikijska vrata brez težav vdrl v Kilikijo. To bi lahko pomenilo, da pomembnega gorskega prelaza niso nadzorovali [[Perzijci]], pač pa lokalni vazali, ki so se bili vedno pripravljeni obrniti proti svojemu vladarju.
+Haiton I. ([[1226]]-[[1270]]) je sklenil zavezništvo z [[Mongoli]], ki takrat še niso prestopili v [[islam]] in so branili Armence pred [[mameluk]]i iz [[Egipt]]a. Po smrti Leona V. leta [[1342]], so za kralja Konstantina IV. okronali Ivana Lusinjanskega s [[Ciper|Cipra]]. Ivan in njegovi nasledniki so se Armencem kmalu odtujili, ker so jih poskušali spreobrniti v [[katolištvo|katoliško vero]] in so vse pomembne državne položaje podelili katolikom. Kraljestvo je zaradi notranjih sporov hitro propadalo in leta [[1375]] postalo lahek plen egiptovskih mamelukov.
-Po Aleksandrovi smrti je bila Kilikija dolgo let bojišče rivalskih grških maršalov in kraljev, dokler ni nazadnje postala gospostvo [[Ptolemej|Ptolemejev]] iz [[Egipt]]a. Čisto nazadnje so ji vladali [[Selevkidi]], ki pa so obvladovali samo njeno vzhodno polovico.
+Kilikijo Trahejo so v 15. stoletju zasedli [[Osmansko cesarstvo|Osmani]], Kilikija Pedija pa je ostala neodvisna do leta [[1515]].
-'''Cilicia Trachea''' je postala gnezdo [[pirat|piratov]], ki jih je šele leta [[67 pr. n. št.]]  pokoril [[Pompej]] po bitki pri Korakesionu (današnja Alanya). [[Tarz]] je postal glavno mesto [[rimske province]] Kilikije.
+=== Osmansko cesarstvo ===
-'''Cilicia Pedias''' je postala rimsko ozemlje že leta [[103 pr. n. št.]], vse ostalo ozemlje pa ji je priključil Pompej leta [[64 pr. n. št.]] Nekaj časa je bila v Kilikjo vključena tudi [[Frigija]]. Leta [[47 pr. n. št.]] je [[Julij Cezar]] Kilikijo reorganiziral in okrog leta [[27 pr. n. št.]] je postala del province Sirija-Kilikija-Fenicija. Zahodni del province je ostal še nekaj časa samostojen in so mu vladali domači kralji ali duhovniki, na vzhodu pa je bilo majhno kraljestvo s kraljem Tarkondimotom. Obe kraljestvi je leta 74 [[Vespazian]] združil  v provinco Kilikijo, ki je bila tako pomemna, da ji je vladal prokonzul.
+Kilikija je bila od 15. stoletja do [[1. januar]]ja [[1919]] del [[Osmansko cesarstvo|Osmanskega cesarstva]], potem pa so je zasedli [[Francija|Francozi]]. Z mirovno pogodbo v Sèvresu ([[1920]]) so jo hoteli priključili Francoski Siriji, Turki pa so v vojni za neodvisnost to preprečili. Francozi so ostali v Kilikiji samo nekaj mesecev, dokler ni bila [[9. marec|9. marca]] [[1921]] s Turškim narodnim gibanjem podpisana Kilikijska mirovna pogodba, s katero so Kilikijo vrnili [[Turčija|Turčiji]].
+Armensko prebivalstvo Kilikije so med [[Armenski genocid|Armenskim genocidom]] ([[1915]]-[[1917]]) praktično iztrebili.
-V tetrarhiji cesarja [[Dioklecijan]]a okrog leta [[297]] je Kilikiji vladal ''Consularis''. Skupaj z [[Isaurija|Isaurijo]], [[Sirija|Sirijo]], [[Mezopotamija|Mezopotamijo]], [[Egipt]]om in [[Libija|Libijo]] je tvorila Vzhodno diocezo - ''Diocesis Orientis''. V [[3. stoletje|3. stoletju]] sta se afriški provinci Libija in Egipt odcepili in ustanovili svojo diocezo Egipt.
+=== Turška republika ===
-V [[7. stoletje|7. stoletju]] so v Kilikijo vdrli [[islam|muslianski]] [[Arabci]] in ji vladali vse do leta [[965]], ko jo je  ponovno osvojil bizantinski cesar [[Nikefor II]].
+Po francosko-turški vojni in kasnejši turški vojni za neodvisnost je Kilikija s pogodbo v Lausanni leta [[1921]] postala del Republike Turčije. Danes je razdeljena na tri province: Mersin, Adana in Osmanye.
+== Mitološka Kilikija ==
-Kilikija je v rimskih časih proizvajala in izvažala tkanino iz kozjih dlak, imenovano cilicium, iz katere so izdelovali šotore, znana pa je tudi po tem, da je bil v Tarzu rojen [[Pavel iz Tarza|sv. Pavel]], pisec 13 od 27 tekstov [[Nova zaveza|Nove zaveze]].
+[[Grki|Grška]] [[mitologija]] omenja še eno Kilikijo, majhno pokrajino jugovzhodno od Trode v severozahodni [[Mala Azija|Mali Aziji]]. Povezave med obama pokrajinama so skrajno nejasne, če so sploh bile. Trodsko Kilikijo omenjata [[Homer]] v ''[[Iliada|Iliadi]]'' in [[Strabon]] v ''Geografiji''. V Iliadi so omenjene tudi Tebe, Dardanija (Lyrnessus) in Hrise, ki jih je med [[Trojanska vojna|trojansko vojno]] napadel in oplenil [[Ahil]].
-==Armensko kraljestvo Kilikija==
-[[Image:Armenianmediterian.gif|thumb|right|350px|Armensko kraljestvo Kilikija, 1199-1375.]]
-V času [[križarske vojne|križarskih vojn]] je bilo na tem ozemlju [[Armenci|Armensko kraljestvo Kilikija]]. Vdoru [[Turki|Turkov]] [[Seldžuki|Seldžukov]] v [[Armenija|Armenijo]] je sledil množičen beg [[Armenci|Armencev]] proti jugu in leta [[1080]] je [[Ruben]], sorodnik zadnjega kralja Anija, v osrčju kilikijskega dela [[Taurus]]a ustanovil majhno kneževino, ki se je postopoma širila v kraljestvo [[Mala Armenija]] (Armenia Minor). Kraljestvo je bilo krščansko, obkroženo z muslimanskimi državami in v sovražnih odnosih z [[Bizantinci]], ki so krepko podpirali [[križarji|križarje]]. Trgovalo je predvsem z italijanskimi mestnimi državami in se za svoj obstoj borilo kakšnih tri sto let.
+== Viri ==
-[[Gosdantin]] ([[1095]]-[[1100]]) je križarjem pomagal na njihovem pohodu proti [[Antiohija|Antiohiji]], zato so ga povzdignili v viteza in vojvodo. [[Toros I.]] ([[1100]]-[[1123]]) se je skupaj s krščanskimi plemiči iz Sirije uspešno vojskoval z Bizantinci in Seldžuki. [[Levond II.]] (Leon Veliki, 1187-1219) je kraljestvo razširil preko gorovja Taurus in ustanovi glavno mesti [[Sis]]. Tudi on je podpiral križarje in nadškof iz [[Mainz]]a ga je zato kronal za kralja. Poročil se je z nevesto iz hiše ciprskih Lusinjanov.
+* Akpinar, E. 2004. “Hellenistic and Roman Settlement Patterns in the Plain of Issus and the Westerly Slopes of the Amanus Range”. Ankara: Bilkent University.
+* Mellink, M.J. 1991. Anatolian Contacts with Chalcolithic Cyprus
+* Bulletin of the American Schools of Oriental Research, No. 282/283, Symposium: Chalcolithic Cyprus. pp.&nbsp;167–175.
+* Pilhofer, Susanne 2006. Romanisierung in Kilikien? Das Zeugnis der Inschriften (Quellen und Forschungen zur Antiken Welt 46). München: Herbert Utz Verlag.
+* Yuri Babayan – Cilicia
+{{portal|Vojaštvo}}
-[[Haiton I.]] ([[1226]]-[[1270]]) je sklenil zavezništvo z [[Mongoli]], ki v tistem času še niso prestopili v [[islam]] in so branili [[Armenci|Armence]] pred [[mameluki]] iz [[Egipt]]a. Po smrti [[Levond V.|Levonda V.]] leta [[1342]], so za kralja [[Gosdantin IV.|Gosdantina IV.]] okronali [[Ivan Lusinjanski|Ivana Lusinjanskega]]. Ivan in njegovi nasledniki so se Armencem kmalu odtujili, ker so jih poskušali podrediti rimski katoliški cerkvi in so vse pomembne položaje v državi podelili katoličanom. Kraljestvo je zaradi notranjih sporov propadalo in leta [[1375]] postalo lahek plen egiptovskih [[mameluki|mamelukov]].
+{{normativna kontrola}}
-Kilikijo Trahejo so v [[15. stoletje|15. stoletju]] zasedli [[Turki|Otomani]], Kilikija Pedias pa je ostala neodvisna do leta [[1515]].
+[[Kategorija:Bivše države v Aziji]]
+[[Kategorija:Zgodovina Turčije]]
-==Otomansko cesarstvo==
+[[Kategorija:Križarske države]]
-Kilikija je bila del [[Otomansko cesarstvo|Otomanskega cesarstva]] od [[15. stoletje|15. stoletja]] do [[1. januar]]a [[1919]], ko so jo zasedli [[Francozi]]. Z mirovno pogodbo v  Sèvresu ([[1920]]) so jo priključili [[Sirija|Francoski Siriji]], [[Turki]] pa so v vojni za neodvisnost to preprečili. [[Francozi]] so ostali v Kilikiji samo nekaj mesecev, dokler ni bila [[9. marec|9. marca]] [[1921]] s Turškim narodnim gibanjem podpisana Kilikijska mirovna pogodba, s katero so Kilikijo vrnili Turčiji.
-Republika Turčija
-Po francosko-turški vojni in kasnejših bitkah v turški vojni za neodvisnost je Kilikija s pogodbo v Lausanni leta [[1921]] postala del [[Turčija|Republike Turčije]]. Danes je razdeljena na tri province: [[Mersin]], [[Adana]] in [[Osmanye]].
-==Mitološka Kilikija==
-V [[grška mitologija|grški mitologiji]] je omenjena še ena Kilikija – majhna pokrajina jugo zahodno od [[Troad]]a v severo zahodni [[Mala Azija|Mali Aziji]] v zalivu Adramyttium. Povezave med to trojansko  pokrajino in sredozemsko Kilikijo so skrajno nejasne, če so sploh bile. Trojansko Kilikijo omenjata [[Homer]] v ''[[Iliada|Iliadi]]'' in [[Strabo]] v ''Geografiji'', oba pa omenjata še nekaj drugih, zelo nejsanih krajev, na primer Tebe, Lyrnessus in Chryse. Tebe naj bi bile pod goro Placus (Homer jih imenuje "Tebe pod Placusom"), kar bi lahko bilo na južnih pobočjih gore Ida, ostali opisi pa so popolnoma nejasni. Po eni od legend je mesto Tebe ustanovil [[Heraklej]], in so bile rojstni kraj [[Hektor]]jeve žene Andromahe, kasneje pa so ga zasedli Kilikijci. Tebe, Lyrnessus in Chryse je med [[Trojanska vojna|Trojansko vojno]] napadel in oplenil [[Ahil]].
-==Viri==
-*Akpinar, E. 2004. “Hellenistic and Roman Settlement Patterns in the Plain of Issus and the Westerly Slopes of the Amanus Range”. Ankara: Bilkent University.
-*Mellink, M.J. 1991. Anatolian Contacts with Chalcolithic Cyprus
-*Bulletin of the American Schools of Oriental Research, No. 282/283, Symposium: Chalcolithic Cyprus. pp. 167-175.
-*Pilhofer, Susanne 2006. Romanisierung in Kilikien? Das Zeugnis der Inschriften (Quellen und Forschungen zur Antiken Welt 46). München: Herbert Utz Verlag.
-*Yuri Babayan – Cilicia
-[[kategorija: Bivše države v Aziji]]
-[[kategorija: Turčija]]
-[[kategorija: Križarske vojne]]
-[[ar:قليقيا]]
-[[bg:Киликия]]
-[[br:Cilicia]]
-[[ca:Cilícia]]
-[[cs:Kilíkie]]
-[[de:Kilikien]]
-[[el:Κιλικία]]
-[[en:Cilicia]]
-[[eo:Kilikio]]
-[[es:Cilicia]]
-[[eu:Zilizia]]
-[[fi:Kilikia]]
-[[fr:Cilicie]]
-[[gl:Cilicia]]
-[[he:קיליקיה]]
-[[hu:Kilikia]]
-[[it:Cilicia]]
-[[ko:킬리키아]]
-[[ku:Kîlîkya]]
-[[la:Cilicia]]
-[[nl:Cilicië]]
-[[no:Kilikia]]
-[[pl:Cylicja]]
-[[pt:Cilícia]]
-[[ru:Киликия]]
-[[sr:Киликија]]
-[[sv:Kilikien]]
-[[tr:Kilikya]]
-[[zh:奇里乞亚]]