Praška pomlad

Praška pomlad (češko Pražské jaro, slovaško Pražská jar) je bilo obdobje politične liberalizacije na Češkoslovaškem v času Sovjetske dominacije nad njo po drugi svetovni vojni. Začela se je 5. januarja 1968 ob prihodu reformista Aleksandra Dubčka na oblast, končala pa 21. avgusta 1968 z vdorom Sovjetskih čet in njenih zaveznikov v Varšavskem paktu na Češkoslovaško.

Reforme Praške pomladi so bile poskus zagotoviti dodatne državljanske pravice v smislu delne decentralizacije gospodarstva in demokratizacije. Med svoboščinami so bile med drugim omenjene tudi ukinitev omejitev tiska, govora in gibanja. Dubček je prav tako federaliziral državo na dve ločeni republiki; to je bila tudi edina sprememba, ki je preživela konec praške pomladi.

Reforme niso bile dobro sprejete pri Sovjetih, ki so po neuspelih pogajanjih poslali na Češkoslovaško več tisoč čet in tankov Varšavskega pakta ter okupirali državo. Medtem, ko je bilo po državi organiziranih več nenasilnih protestov vključno s protestnim samomorom študenta, pa po izrecnih navodilih vlade Alexandra Dubčka ni bilo nobenega vojaškega odpora. Narod je v tem času zajel velik emigrantski val. Češkoslovaška je ostala okupirana vse do leta 1990.

Po vdoru je država vstopila v obdobje normalizacije; politični nasledniki so povrnili politično in gospodarsko stanje, ki je prevladovalo pred prihodom Dubčka na čelo Komunistične partije. Gustáv Husák, ki je zamenjal Dubčka in prav tako postal predsednik države, je v prvotno stanje povrnil skoraj vse Dubčkove reforme.

Praška pomlad je postala ovekovečena v glasbi in literaturi, kot so dela Karla Kryla in Milana Kundere: Neznosna lahkost bivanja.