Pojdi na vsebino

Kositrov(II) oksid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kositrov(II) oksid
Imena
IUPAC ime
kositrov(II) oksid
Druga imena
stano oksid, kositrov monoksid
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ECHA InfoCard 100.040.439
EC število
  • 244-499-5
RTECS število
  • XQ3700000
  • InChI=1S/O.Sn
  • O=[Sn]
Lastnosti
SnO
Molska masa 134,709 g/mol
Videz črn ali rdeč (brezvoden) ali bel (hidriran)
Gostota 6,45 g/cm3
Tališče 1.080 °C (1.980 °F; 1.350 K)
netopen
Struktura
Kristalna struktura tetragonalna
Termokemija
Standardna molarna
entropija
So298
56 J•mol−1•K−1[2]
−285 kJ•mol−1[2]
Nevarnosti
Plamenišče ni vnetljiv
Sorodne snovi
Drugi anioni kositrov sulfid
kositrov selenid
kositrov telurid
Drugi kationi ogljikov monoksid
silicijev monoksid
germanijev(II) oksid
svinčev(II) oksid
Sorodno kositrovi oksidi kositrov dioksid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Kositrov(II) oksid, kositrov monoksid ali stano oksid je kositrova anorganska spojina s formulo SnO. Spojina ima dve obliki: stabilno modro-črno in metastabilno rdečo obliko.

Priprava

[uredi | uredi kodo]

Modro-črni SnO se lahko pripravi s segrevanjem kositrovega(II) oksid hidrata SnO.xH2O (x<1), ki nastane v reakciji kositrovih(II) soli z alkalijami, na primer NaOH:[3]

Metastabilni rdeči SnO se lahko pripravi z blagim segrevanjem precipitata, ki nastane z delovanjem raztopine amonijaka na kositrove(II) soli.

SnO nastane tudi z redukcijo kositrovega dioksida s kositrom:

in v reakciji kositrovega(II) klorida z natrijevim karbonatom

Čisti SnO se v laboratoriju lahko pripravi z nadzorovanim segrevanjem kositrovega(II) oksalata brez prisotnosti zraka v atmosferi CO2. Metoda je uporabna tudi za pripravo železovega(II) oksida in manganovega(II) oksida:[4][5]

Kemijske lastnosti

[uredi | uredi kodo]
Gorenje kositrovega(II) oksida

Kositrov(II) oksid na zraku gori s temno zelenim plamenom in preide v kositrov dioksid (SnO2):

Pri segrevanju v inertni atmosferi najprej disproporcionira v kovinski Sn in Sn3O4, ki pri nadaljnjem segrevanju razpade v SnO2 in Sn:[3]

SnO je amfoteren. Z raztapljanjem v močnih kislinah nastanejo kositrove(II) soli

V zelo kislih raztopinah nastanejo tudi ionski kompleksi Sn(OH2)2+
3
in Sn(OH)(OH2)+
2
, v manj kislih raztopinah pa Sn3(OH)2+
4
.[3]

Z raztapljanjem v močnih bazah nastanejo staniti

ki vsebujejo ion Sn(OH)
3
.[3] Obstojni so tudi nekateri brezvodni staniti, na primer K2Sn2O3 in K2SnO2.[6][7][8]

Z vodikom se reducira v elementarni kositer:

Redukcijske lastnosti SnO so pomembne na primer za proizvodnjo tako imenovanega »bakreno rubinastega stekla«.[9]

Struktura

[uredi | uredi kodo]

V strokovni literaturi so opisane tri modifikacije kositrovega oksida SnO.

  • Najbolj znan modro črni tetragonalni SnO, ki kristalizira enako kot α-PbO (prostorska skupina P 4/nmm). Grobi kristali so modro črni in pri drobljenju porjavijo. Naravni α-SnO je redek mineral romarhit.[10][11]
  • Pri normalnem tlaku je do temperature 270 °C obstojen metastabilni rdeči ortorombski SnO (prostorska skupina P bcn), ki pod pritiskom ali v stiku z SnO preide v obliko α-PbO.
  • Druga rdeča modifikacija ima neznano kristalno strukturo.

Nekatere oblike SnO so tudi nestehiometrične.[12]

Uporaba

[uredi | uredi kodo]

Večina kositrovega(II) oksida se predela, večino v kositrove trivalentne spojine in soli. Nekaj se ga porabi za barvanje stekla v rubinasto barvo, nekaj pa kot katalizator v esterifikacijah.

Keramika, ki vsebuje cerov(III) oksid in dodatek kositrovega(II) oksida, se uporablja za osvetlljevanje z UV svetlobo, ker absorbira svetlobo z valovno dolžino 320 nm in emitira svetlobo z valovno dolžino 412 nm.[13]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Tin and Inorganic Tin Compounds. Concise International Chemical Assessment Document 65, (2005), World Health Organization.
  2. 2,0 2,1 S.S. Zumdahl (2009). Chemical Principles. 6. izdaja. Houghton Mifflin Company, str. A23. ISBN 0-618-94690-X.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 Holleman, A. F.; in sod. (2001). Inorganic Chemistry (1 izd.). San Diego [etc.] : Academic Press ; Berlin ; New York : De Gruyter, cop. COBISS 24318981. ISBN 0-12-352651-5.
  4. S. Prakash (2000). Advanced Inorganic Chemistry: V. 1. S. Chand. ISBN 81-219-0263-0.
  5. A. Sutcliffe (1930). Practical Chemistry for Advanced Students. John Murray. London.
  6. M. Braun, R. Hoppe. The First Oxostannate(II): K2Sn2O3. Angewandte Chemie International Edition in English 17 (6): 449-450. doi: 10.1002/anie.197804491.
  7. R.M. Braun, R. Hoppe. Über Oxostannate(II). III. K2Sn2O3, Rb2Sn2O3 und Cs2Sn2O3 - ein Vergleich. Zeitschrift für anorganische und allgemeine Chemie 485 (1): 15 – 22. doi: 10.1002/zaac.19824850103.
  8. R.M. Braun, R. Hoppe (1982). Z. Naturforsch 37B: 688-694
  9. T. Bring, B. Jonson, L. Kloo, J. Rosdahl, R. Wallenberg (2007). Colour development in copper ruby alkali silicate glasses. Part I: The impact of tin oxide, time and temperature. Glass Technology. Eur. J. Glass Science & Technology A 48 (2): 101-108.
  10. R.A. Ramik, R.M. Organ, J.A. Mandarino (junij 2003). On type romarchite and hydroromarchite from Boundary Falls, Ontario, and notes on other occurrences. The Canadian Mineralogist 41 (3): 649-657. doi: 10.2113/gscanmin.41.3.649.
  11. http://webmineral.com/data/Romarchite.shtml Romarchite Mineral Data. Pridobljeno 1. marca 2015.
  12. M.S. Moreno, A. Varela, L.C. Otero-Díaz (1997). Cation nonstoichiometry in tin-monoxide-phase Sn1-δO with tweed microstructure. Physical Review B 56 (9): 5186-5192. doi: 10.1103/PhysRevB.56.5186.
  13. http://jdr.sagepub.com/content/59/9/1501.full.pdf[mrtva povezava] Spectral Studies of New Luminophors for Dental Porcelain. Jdr.iadrjournals.org. doi: 10.1177/00220345800590090801. Pridobljeno 5. aprila 2012.