Bliskovita vojna
Bliskovita vojna (nemško Blitzkrieg) je vojna, ki se zaradi napredka vojne tehnike hitro razvija na prostranem območju; nasprotje je pozicijska vojna.
Kot prvo bliskovito vojno pojmujemo drugo svetovno vojno, ko je Wehrmacht v prvih letih vojne (1939–1941) s to strategijo presenetil nasprotnike. Kot primer izrazite sodobne bliskovite vojne lahko vzamemo hrvaško operacijo Nevihta v hrvaški vojni proti Srbski republiki Krajini.
Glavne značilnosti
uredi- množična uporaba motoriziranih, mehaniziranih in oklepnih enot,
- sodelovanje med vejami oboroženih sil (posebej med kopensko vojsko in vojnim letalstvom),
- dinamična obramba,
- poteka na prostranem območju,
- oklepne enote vzdržujejo tesen stik z umikajočim sovražnikom,
- »čiščenje« in zasedanje ozemlja izvaja pehota
Začetniki ideje
urediIdeja o bliskoviti vojni se je v Nemčiji pojavila v letih takoj po prvi svetovni vojni, njen glavni zagovornik pa je bil nemški general Heinz Guderian, ki je taktiko tudi do potankosti izdelal in jo v praksi uporabil pri napadu na Francijo.
Konec taktike
urediTaktika bliskovite vojne se preneha takoj, ko nasprotnik vzpostavi ravnovesje sil. Zaradi izrazito ofenzivnega značaja taktike, je le-ta neuporabna v obrambni vojni, razen v izjemnih primerih, ko se jo uporabi za protinapad.
Literatura
uredi- Heinz Guderian: Achtung – Panzer! Die Entwicklung der Panzerwaffe, ihre Kampftaktik und ihre operativen Möglichkeiten. Union Deutsche Verlagsgesellschaft, Stuttgart [1937].
- Citino, Robert Michael (1999). The Path to Blitzkrieg: Doctrine and Training in the German Army, 1920–1939. Boulder: Lynne Rienner Publishers. ISBN 1555877141.