Nepotizem: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

Znotrajvrstično

Redakcija: 10:20, 1. februar 2011

Nepotizem je bila navada v Papeški državi, da so papeži dodeljevali visoke cerkvene službe svojim sorodnikom ne glede na njihove sposobnosti. Beseda izhaja iz latinskega izraza nepos, ki pomeni nečak ali vnuk, saj so bili glavni koristniki teh služb najprej papeževi naravni sinovi, ki so bili predstavljeni kot nečaki.

Postopek je bil znan že za časa Inocenca III. (1198-1216) in Bonifacija VIII. (1294-1303), vendar se splošno smatra za obdobje »velikega nepotizma« čas od Martina V. (1417-1431) do Pavla IV. (1555-1559), medtem ko traja »mali nepotizem« od Pija IV. (1559-1565) do Pija VI. (1775-1779).

Po mnenju nekaterih zgodovinarjev^[1] je bil zgodnji nepotizem odgovor na monarhično ureditev tedanjih evropskih velesil. Ker je bilo v verskem pogledu nesprejemljivo, da bi imeli papeži naravno nasledstvo, so se določene dinastije obdržale v vodstvu Papeške države s podeljevanjem oblasti sorodnikom. V tem pogledu je bil nepotizem koristno sredstvo za ohranitev državne enotnosti.

V šestnajstem in sedemnajstem stoletju, ko je postajalo jasno, da država ne bo več dosegla nekdanjega bleska, se je uveljavil nekoliko različen nepotizem. Cilj ni bil več utrditev vodilnega položaja, temveč zavezništvo z rimsko aristokracijo. Službe, ki so jih podeljevali papeži, niso bile več odskočna deska za papežev sedež, temveč so predstavljale sodelovanje bogatih rimskih dinastij pri vzdrževanju oblasti. Danes bi rekli, da se je absolutistična monarhija spreminjala v svoje vrste parlamentarno državo, v kateri so imeli volilno pravico le pripadniki plemstva. Tako je dobila na primer novo poslanstvo podoba »kardinala nečaka«, ki je bil normalno papežev sorodnik; s papežem Pavlom V. (1605) ni bil več le njegov zasebni tajnik, temveč pooblaščenec za »iskanje in zagotavljanje stalne socialne in ekonomske rasti dinastije vladajočega papeža v vrstah rimske aristokracije« ^[2]. S to politiko je država podaljšala svojo dobo za tri stoletja in rimska aristokracija se je močno okrepila. Najprej so prišle na oblast družine Colonna, Borgia, Piccolomini, Riario in Sforza, pozneje pa še Pamphili, Boncompagni, Aldobrandini, Borghese, Ludovisi, Barberini, Altieri, Braschi,... ^[3].

Viri

↑ Williams, G. L.: Papal Genealogy: The Families and Descendants of the Popes, McFarland, 2004, ISBN 0-7864-2071-5
↑ Bireley, R.: ocena dela: Emich, B.: Bürokratie und Nepotismus unter Paul V. (1605–1621): Studien zur frühneuzeitlichen Mikropolitik in Rom, v: "The Catholic Historical Review", XC (2002), 1, str. 127–129
↑ Lessico Universale Italiano Treccani 1968-1986

Ta članek o politiki je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

[1] Williams, G. L.: Papal Genealogy: The Families and Descendants of the Popes, McFarland, 2004, ISBN 0-7864-2071-5

[2] Bireley, R.: ocena dela: Emich, B.: Bürokratie und Nepotismus unter Paul V. (1605–1621): Studien zur frühneuzeitlichen Mikropolitik in Rom, v: "The Catholic Historical Review", XC (2002), 1, str. 127–129

[3] Lessico Universale Italiano Treccani 1968-1986

[1]

[2]

[3]

@@ Vrstica 1: / Vrstica 1: @@
 '''Nepotizem''' je bila navada v [[Papeška država|Papeški državi]], da so [[papež]]i dodeljevali visoke cerkvene službe svojim sorodnikom ne glede na njihove sposobnosti. Beseda izhaja iz [[latinščina|latinskega]] izraza ''nepos'', ki pomeni nečak ali vnuk, saj so bili glavni koristniki teh služb najprej papeževi naravni sinovi, ki so bili predstavljeni kot nečaki.
-Postopek je bil znan že za časa [[papež Inocenc III.|Inocenca III.]] ([[1198]]-[[1216]]) in [[papež Bonifacij VIII.|Bonifacija VIII.]] ([[1294]]-[[1303]]), vendar se splošno smatra za obdobje "velikega nepotizma" čas od [[papež Martin V.|Martina V.]] ([[1417]]-[[1431]]) do [[papež Pavel IV.|Pavla IV.]] ([[1555]]-[[1559]]), medtem ko traja "mali nepotizem" od [[papež Pij IV.|Pija IV.]] ([[1559]]-[[1565]]) do [[papež Pij VI.|Pija VI.]] ([[1775]]-[[1779]]).
+Postopek je bil znan že za časa [[papež Inocenc III.|Inocenca III.]] ([[1198]]-[[1216]]) in [[papež Bonifacij VIII.|Bonifacija VIII.]] ([[1294]]-[[1303]]), vendar se splošno smatra za obdobje »velikega nepotizma« čas od [[papež Martin V.|Martina V.]] ([[1417]]-[[1431]]) do [[papež Pavel IV.|Pavla IV.]] ([[1555]]-[[1559]]), medtem ko traja »mali nepotizem« od [[papež Pij IV.|Pija IV.]] ([[1559]]-[[1565]]) do [[papež Pij VI.|Pija VI.]] ([[1775]]-[[1779]]).
-Po mnenju nekaterih [[zgodovina]]rjev (<ref> Williams, G. L.: ''Papal Genealogy: The Families and Descendants of the Popes'', McFarland, 2004, ISBN 0-7864-2071-5</ref>) je bil zgodnji nepotizem odgovor na [[monarhija|monarhično]] ureditev tedanjih [[Evropa|evropskih]] velesil. Ker je bilo v verskem pogledu nesprejemljivo, da bi imeli papeži naravno nasledstvo, so se določene dinastije obdržale v vodstvu Papeške države s podeljevanjem oblasti sorodnikom. V tem pogledu je bil nepotizem koristno sredstvo za ohranitev državne enotnosti.
+Po mnenju nekaterih [[zgodovina]]rjev<ref> Williams, G. L.: ''Papal Genealogy: The Families and Descendants of the Popes'', McFarland, 2004, ISBN 0-7864-2071-5</ref> je bil zgodnji nepotizem odgovor na [[monarhija|monarhično]] ureditev tedanjih [[Evropa|evropskih]] velesil. Ker je bilo v verskem pogledu nesprejemljivo, da bi imeli papeži naravno nasledstvo, so se določene dinastije obdržale v vodstvu Papeške države s podeljevanjem oblasti sorodnikom. V tem pogledu je bil nepotizem koristno sredstvo za ohranitev državne enotnosti.
-V [[16. stoletje|šestnajstem]] in [[17. stoletje|sedemnajstem stoletju]], ko je postajalo jasno, da [[država]] ne bo več dosegla nekdanjega bleska, se je uveljavil nekoliko različen nepotizem. Cilj ni bil več utrditev vodilnega položaja, temveč zavezništvo z [[rim]]sko [[aristokracija|aristokracijo]]. Službe, ki so jih podeljevali papeži, niso bile več odskočna deska za papežev sedež, temveč so predstavljale sodelovanje bogatih rimskih dinastij pri vzdrževanju [[oblast]]i. Danes bi rekli, da se je [[absolutizem|absolutistična]] monarhija spreminjala v svoje vrste [[parlament]]arno državo, v kateri so imeli [[volitve|volilno]] pravico le pripadniki plemstva. Tako je dobila na primer novo poslanstvo podoba "kardinala nečaka", ki je bil normalno papežev sorodnik; s papežem [[Pavel V.|Pavlom V.]] ([[1605]]) ni bil več le njegov zasebni tajnik, temveč pooblaščenec za "iskanje in zagotavljanje stalne socialne in ekonomske rasti dinastije vladajočega papeža v vrstah rimske aristokracije" <ref> Bireley, R.: ocena dela: Emich, B.: ''Bürokratie und Nepotismus unter Paul V. (1605–1621): Studien zur frühneuzeitlichen Mikropolitik in Rom'', v: "The Catholic Historical Review", XC (2002), 1, str. 127–129</ref>. S to [[politika|politiko]] je država podaljšala svojo dobo za tri stoletja in rimska aristokracija se je močno okrepila. Najprej so prišle na oblast družine Colonna, Borgia, Piccolomini, Riario in Sforza, pozneje pa še Pamphili, Boncompagni, Aldobrandini, Borghese, Ludovisi, Barberini, Altieri, Braschi <ref> Lessico Universale Italiano Treccani 1968-1986</ref>.
+V [[16. stoletje|šestnajstem]] in [[17. stoletje|sedemnajstem stoletju]], ko je postajalo jasno, da [[država]] ne bo več dosegla nekdanjega bleska, se je uveljavil nekoliko različen nepotizem. Cilj ni bil več utrditev vodilnega položaja, temveč zavezništvo z [[rim]]sko [[aristokracija|aristokracijo]]. Službe, ki so jih podeljevali papeži, niso bile več odskočna deska za papežev sedež, temveč so predstavljale sodelovanje bogatih rimskih dinastij pri vzdrževanju [[oblast]]i. Danes bi rekli, da se je [[absolutizem|absolutistična]] monarhija spreminjala v svoje vrste [[parlament]]arno državo, v kateri so imeli [[volitve|volilno]] pravico le pripadniki plemstva. Tako je dobila na primer novo poslanstvo podoba »kardinala nečaka«, ki je bil normalno papežev sorodnik; s papežem [[papež Pavel V.|Pavlom V.]] ([[1605]]) ni bil več le njegov zasebni tajnik, temveč pooblaščenec za »iskanje in zagotavljanje stalne socialne in ekonomske rasti dinastije vladajočega papeža v vrstah rimske aristokracije« <ref> Bireley, R.: ocena dela: Emich, B.: ''Bürokratie und Nepotismus unter Paul V. (1605–1621): Studien zur frühneuzeitlichen Mikropolitik in Rom'', v: "The Catholic Historical Review", XC (2002), 1, str. 127–129</ref>. S to [[politika|politiko]] je država podaljšala svojo dobo za tri stoletja in rimska aristokracija se je močno okrepila. Najprej so prišle na oblast družine [[Colonna]], [[Borgia]], [[Piccolomini]], [[Riario]] in [[Sforza]], pozneje pa še [[Pamphili]], [[Boncompagni]], [[Aldobrandini]], [[Borghese]], [[Ludovisi]], [[Barberini]], [[Altieri]], [[Braschi]],... <ref> Lessico Universale Italiano Treccani 1968-1986</ref>.
 ==Viri==